Liofilizirana živila in več kot 700 let naravnega shranjevanja
Liofilizacija odstranjuje vodo, hkrati pa ohranja večino prvotnega okusa, videza in hranilne vrednosti hrane.
Liofilizirana hrana je cenjena zaradi dolgega roka trajanja, nizke teže ter zmožnosti ohranjanja okusa in hranilne vrednosti. Postopek liofilizacije, ki stoji za njo, obstaja že več kot 700 let.
Kako so Inki reševali problem dolgotrajnega shranjevanja hrane
V ozadju liofilizacije je preprost princip: voda v obliki ledu iz zamrznjenega živila neposredno sublimira. Nič novega – to so izkoriščali že Inki. Perujski Inki so krompir in druge pridelke ohranjali tako, da so jih odlagali na visoka območja Andov, na primer v okolici Machu Picchuja.
To okolje z nizkim zračnim tlakom in nizkimi temperaturami lahko štejemo za prvi "liofilizator". Hrana je tako ostala dlje časa obstojna. Brez soli. Brez konzervansov. Brez dodatkov oz. aditivov.
Kaj pravzaprav je liofilizacija?
Liofilizacija je kontroliran proces sušenja, ki poteka v več fazah:
zamrzovanje: živilo se hitro zamrzne na –20 do –80 °C (odvisno od vrste živila in tehnologije),
primarno sušenje (sublimacija): pri znižanem tlaku led v živilu neposredno prehaja iz trdnega v plinasto stanje, brez vmesne tekoče faze,
sekundarno sušenje (desorpcija): odstrani se preostala vezana voda v živilu.
The process may take several hours or several days. Because the food is not exposed to high temperatures, much of its nutritional value, aroma, colour and structure can be preserved. Final moisture content is typically very low, usually around 1–5%, which contributes to a long shelf life when products are packaged in materials that protect against oxygen, moisture and light.
Postopek traja več ur do nekaj dni. Ker živilo ni izpostavljeno visokim temperaturam, se v veliki meri ohranijo hranilne snovi, aroma, barva in oblika. Končna vsebnost vlage v živilu je običajno nizka (približno 1-5%), kar vpliva na daljšo obstojnost izdelka – ki se ga pakira v embalažo, neprepustno za kisik, vlago in svetlobo.
Pri takem načinu sušenja živila ohranijo skoraj vse lastnosti svežega živila – hranilne snovi, okus in videz – česar z drugimi tehnikami sušenja ne moremo doseči. Liofilizirano živilo je izredno lahko in ima ob pravilnem shranjevanju brez dostopa kisika, vlage in svetlobe izjemno dolg rok trajanja.
Liofiliziran izdelek je lahek, porozen in krhek ter ga je mogoče enostavno rehidrirati z dodajanjem vode.
Freeze-dried ni isto kot dehidrirano ali posušeno
V angleščini za liofilizacijo uporabljamo izraz freeze-dried – zamrznjeno sušeno. Liofilizirana živila se bistveno razlikujejo od dehidriranih oziroma klasično sušenih živil, pri katerih se voda odstranjuje s pomočjo povišane temperature.
Pri dehidraciji oziroma sušenju lahko zaradi delovanja toplote pride do večjih sprememb v sestavi živila, zlasti di delne razgradnje toplotno občutljivih hranil (predvsem vitaminov), sprememb v aromi, barvi in zunanjem izgledu.
Nasprotno pa liofilizacija poteka pri nizkih temperaturah in znižanem tlaku, zato v večji meri ohranja hranilne snovi ter senzorične lastnosti živila. Vendar je tak postopek tehnološko zahtevnejši, časovno daljši in praviloma dražji.
Liofilizacija (freeze-dried)
Postopek
zamrzovanje + sublimacija
Hranila
večinoma ohranjena
Aroma in barva
večinoma ohranjeni
Čas in stroški
daljši, višji
Rok trajanja
daljši (ob ustreznem shranjevanju)
Rezultat
spremenjena porozna struktura, videz in lastnosti bližje izvorni surovini
Dehidracija (dried)
Postopek
sušenje s toploto
Hranila
delno razgrajena
Aroma in barva
pogosto spremenjena
Čas in stroški
krajši, nižji
Rok trajanja
praviloma krajši
Rezultat
spremenjena struktura, zmanjšana rehidracijska sposobnost in spremenjene senzorične lastnosti
Zgodovina liofilizacije in razvoj prvih naprav
Prvi pomembnejši znanstveni premik je v 80. letih 19. stoletja dosegel Richard Altmann, ki je razvil liofilizacijo tkiv za histološke raziskave.
Leta 1906 sta Jacques-Arsène d'Arsonval in Frédéric Bordas izdelala prvi sodobni laboratorijski liofilizator, leta 1909 pa je Leon Shackell postopek izboljšal z električno vakuumsko črpalko – pred tem so znižan tlak dosegli z izparevanjem dietil etra oz. etoksi etana, kar je omogočalo le omejeno in manj natančno uravnavanje procesnih pogojev.
Liofilizacija v medicini in reševanju življenj
Od astronavtov do vsakdanje uporabe
Po drugi svetovni vojni je liofilizacija dobila širšo uporabo.
Zaradi nizke mase izdelkov, dolge obstojnosti brez hladne verige ter enostavne in hitre priprave je postala standard za hrano za astronavte.
V komercialni živilski industriji se je začela uporabljati v 60. letih – najprej pri instant kavi, nato pri sadju, zelenjavi in prigrizkih.
Danes so na voljo okusni liofilizirani obroki – od zajtrkov in juh do glavnih jedi in sladic.
Ko na embalaži preberete freeze-dried, to ni marketinško sporočilo, temveč opis postopka, ki ima za seboj več kot 700 let zgodovine.
Kdo se odloča za liofilizirano hrano?
Liofilizirani obroki predstavljajo praktično rešitev za vse, ne le za posameznike z aktivnim življenjskim slogom.
Kot so alpinisti, vzdržljivostni športniki, pohodniki in kampisti. Njihova prednost je nizka masa ter dolga obstojnost, brez potrebe po vzdrževanju hladne verige.
Priprava je enostavna in hitra, saj običajno zahteva le dodatek vroče vode - ki se običajno doda kar v embalažo. Po kratkem času rehidracije je obrok pripravljen za uživanje, pri čemer se v veliki meri ohranijo njegove senzorične in hranilne lastnosti.
O avtorju
Pogosto zastavljena vprašanja
Liofilizirana hrana je hrana, konzervirana s pomočjo liofilizacije – postopka, pri katerem se voda odstrani s sublimacijo pod pogoji nizkega tlaka in nizke temperature.
Liofilizacija na splošno ohrani večino prvotne hranilne vrednosti, okusa, barve in strukture hrane.
Liofilizacija odstranjuje vodo s sublimacijo, medtem ko dehidracija odstranjuje vodo s pomočjo toplote. Liofilizirana hrana običajno ohrani več svojih prvotnih lastnosti.
Pri pravilnem pakiranju in shranjevanju stran od kisika, vlage in svetlobe lahko liofilizirana hrana ostane uporabna več let.
Liofilizacija zahteva specializirano opremo, okolje z nizkim tlakom, nizke temperature in bistveno daljši čas predelave v primerjavi s klasičnimi metodami sušenja.
